Vpliv in moč knjig na razvoj športnikove kariere
V soboto, 22. aprila, dopoldne nas je na naši šoli obiskala prav posebna gostja – Urška Žolnir Jugovar. Pripovedovala nam je o svojem življenju in karierni poti. S poučnim govorom in s pomočjo rekvizitov, kot so kimono, olimpijske medalje, judo pasovi itd., je opisala svojo povezanost in vse vzpone ter padce na svoji športni poti. Najtežje ji je bilo po poškodbah, ko je športnik sam s sabo in ne ve, kako se bo soočil z bolečinami in vsemi ovirami, ki jih poškodbe prinesejo. Nemalokrat takrat marsikdo preneha s svojo kariero. A ona ni! Učencem je povedala, da nikoli ni izpustila treninga zaradi utrujenosti. Le-ta je samo v glavi! Ko prideš v dvorano, pozabiš na utrujenost in slab trenutek. Torej potrebno je vztrajati!
Vsak človek ima lahko v življenju več karier, v katerih je lahko uspešen. Na svojem primeru je to predstavila na način, da ona zdaj živi svojo drugo kariero v povezavi z marketingom, svojo prvo pa je zaključila s koncem svoje judo kariere leta 2015.
Prav posebno doživetje za vse udeležence sobotne šole pa je bil trenutek, ko smo vsi lahko prijeli njeno olimpijsko zlato medaljo iz Londona (2012) ter bronasto olimpijsko medaljo iz Aten (2004). Zlata približno pol kilograma težka in res posebna! Ob pogledu nanjo se nehote prikrade misel, koliko trdega dela in garanja ter odpovedovanja je bilo potrebno. Pa pravih ljudi, ki ti stojijo ob strani in podpirajo: od družine do trenerja Marjana Fabjana. Omenila je tudi njihov jedilnik med tekmami. Povedala je, da je njihov trener vedno stal za načelom, da med tekmami pojedo, kar se jim »lušta«. Če je to bila čokolada, je bila čokolada.
In še njena povezanost s knjigami. Dejala je: »Knjige so me vedno odpeljale v drugi svet, kjer sem pozabila na naporne treninge.« Žepnice so bile njene spremljevalke, ki so jo popeljale v druge države, druge zgodbe in ji misli skrenile drugam, ko je potovala ali zvečer v sobi sama ležala. Nemalokrat je v roke vzela tudi knjige za osebno rast in v njih našla marsikateri odgovor na vprašanja, ki ji jih je zastavljalo samo življenje na njeni športni poti.
Spoznali smo, da je izjemna oseba, lepa navznoter in na zunaj. Prijazna, topla, sočutna, organizirana in objektivna. Odlična sogovornica in pripovedovalka, ki je natrosila učencem mnogo koristnih nasvetov. Ženska, ki ve, kaj hoče. Športnica, ki je vedela, kaj judo od nje zahteva, če jo hoče izstreliti med zvezde. In uspelo ji je. Uspešna pa je tudi to zaključku športne kariere, kar zna biti za športnika, za katerega so leta in leta ves čas skrbeli drugi, pravi mali “šok”. Tako je povedala sama. In šele potem se je zanjo začelo pravo življenje. A splavala je. In želi si, da jo valovi peljejo v pravo smer še naprej in da uživa s svojo družino, ki jo podpira pri njenih projektih in ji pomeni največ na svetu. Zlasti hči Nola, ki je bila njena desna roka in varuhinja zlate medalje tudi na našem srečanju.
Srečno, Urška! In hvala, ker si svoje izkušnje podelila z nami.
Učenci OŠ Šmarje pri Jelšah s svojimi učiteljicami Valentino, Branko, Matejo in Matejo, Bernardo, Janjo, Bojano in knjižničarko Moniko
