Valter

Plima. Obrisi jutra. Valter pije čaj. Plove v odpadlo listje rdeče. Barve so žive, goste, pretakajo se po tleh in po gričih. Ljudje so včeraj martinovali, se tajali po kleteh in pozdravljali novo vino. Stopali po stoletnih kamnih in odpirali pipice nemirnih sodov. Kapljica je zmehčala trde prste, napolnila sladko vsa grla, da so pesmi stekle v svetlih tonih in se vse glasne in pijane odbijale od buča do buča. Tudi Valterja je prijelo. Pozabil je na utrujene oči, pozabil na zgarani hrbet in pot poletja, na premajhne odkupne postavke in prevelike prodajne marže požrešnih trgovcev. Glasno je pel in pil. Stal ob dilcah in okušal meze, oljke, sir, špeh. Primerjal lesk malvazije z leskom malvazije, vonj zelèna z vonjem zelèna, eleganco roseja z eleganco roseja, moč barbere z močjo barbere, potoke merlota s potoki merlota, kri refoška s krvjo refoška. Dokler se pipice skupaj z njegovimi očmi in grlom niso zaprle in je stekla ven še zadnja kaplja vesele noči.