Cikel miru

CIKEL MIRU

Zima

Prišla je ponovno. Tako pritlehno, skoraj nezaznavno je kot megla po radostnem popoldnevu okupirala slehrni kotiček. Z ledenimi prsti je prijela še utripajočo bit, ki si je želela še poslednjič pred spanjem zavrteti na zloščenem parketu. Pri svoji nameri je bila neusmiljena, razbohotila se je in v ozek pozabljeni predalnik stisnila vse sanje, upanje, dobro. Naselila je svoje podanike; strah, nemir, negotovost. Otopelost je zaradi dolgotrajne sivine rodila enoličje. Spomin na nekdanje barve in zvoke je postopoma zbledel in slednjič umrl. Na preperela trupla zgodovine se je nežno usipal prah in rodil se je mir.

Pomlad

V razvodenele oči in izsrkane duše se je naselila podoba sočnih travišč, posejanih z naključnimi rumenimi packami. Boleča izkušnja skorajšnjega propada je ponudila gojišče občutkov. Naj izberem mržnjo, ker so me želeli pretentati? Moj čustveni aparat ne pozna remonta. Kje naj najdem žep, kjer bom našel novo moč, da bi začel znova? Zaznavam pravo podobo ali le sanjam? Nemiren sem, nekdo je naslikal preveč kričečih motivov. Slika kriči! Potrebujem mir. Mir in tišino. Ne ponujajte mi svojih misli.

Poletje

Obrabljeni skelet in povešena koža se zaupljivo predaja toploti, krči so popustili. S hipnim pomislekom je priplavala misel, da mi je za vse vseeno. Ne bom več nesimetrična lutka. Ne za vas, ne zase. Neubran ščebet v krošnji naznanja nevihto. Nenaden piš vetra zaveje in slednjič zapre gosto popisano knjigo in prinese težak vonj po cvetočem rastlinju tudi do mojih nozdrvi. Ptiči postanejo nemirni, bojim se, da bi se mi zapletli v lase. Ne morem več čakati. Razrežem to prekleto pismo. Koščke raznese nekam daleč. Ne občutim miru; srce mi za kaj takega preveč utripa.

Jesen

Vse je mogoče.