Srečko Kosovel: PREBUJENJE

PREBUJENJE

Stopil sem iz knjižnice.

Rad jih imam: to so tihi, davni grobovi, pritajeni koraki duš, davnost je, ki je zastrla za seboj zaveso in živi sama zase. Včasih imam rajši knjige od ljudi.

Ljudje se prepirajo, knjige pripovedujejo. In davnost je lepa.

Tiha je kakor tisto prozorno ozračje pred muzejem. Stoično mirno sije sonce – povsod žive, živahne besede se prelivajo, bleščijo se; tu živi nekaj svoje tiho, pokopano življenje.

Pravili so, da to življenje ni življenje. Kdor stopi vanj, postane tih in umirajoč kakor davnost.

Stopil sem iz knjižnice. Oster veter me je poljubil, zdramil me je iz svetlih, mirnih sanj, ki so živele tam v polmraku.

In vendar se mi je zdelo tako lepo.

Ko sem se vzdramil, se mi je zdelo, da me je poljubila bela deklica na čelo; hladen poljub, zdelo se mi je, da umiram.

In sem se spomnil, da sem se zdramil v življenje.